Naš Denver je potreboval servis po 150.000 prevoženih kilometrih. Zapeljali smo ga k našemu mehankarju Gregorju Parklju v Mirno Peč.
Pregledal je vse vitalne dele, naredil tudi tehnični pregled in nam na naše veselje povedal, da je prejšnji lastnik lepo pedenal našo hiško.
Zavarovali smo se pri Triglavu, ker so imeli akcijo, da lahko skopiraš bonus iz osebnega avtomobila. Na tak način smo privarčevali 250€. Jeee.
10.5.2008
V petek smo razmišljali ali čmo odpeketati z AD kam. Šele zvečer smo bili gotovi, da nekam gremo. Bilo je prepozno, da bi se odpravili že takrat. Odločili smo se, da gremo zelo blizu samo na izlet, in sicer na Kolpo. Pot nas je vodila preko Metlike, Gribelj, Adlešičev, Vinice, Starega trga ob Kolpi do Prelesja. V Prelesju smo se ustavili ob kampu, kjer smo pojedli kosilo in sprehodili najmlajšega, da je oddremal svojo enoto.
Najlepši del doline Kolpe (od Prelesja do Vasi) pa smo pustili za drugič.
Mama Denver se je preizkusila v vožnji in se odlično odrezala, saj je dobila najslabši možni del poti (zelo vijugast in razgiban makadam).
Dan smo zaključili na Gornji Paki 4, kjer smo pomalicali.
Pula, 11.-13.4.2008
Odločili smo se, da bomo skočili malo na morje. Po prebiranju foruma se je ata Denver odločil, da jo pihnemo do Pule. Pot na jug je potekala kar gladko, preko Ljubljane do Kopra, prek Šmarij v hrvaško Istro. Istrski Y je prav v redu cesta, sicer verjetno poddimenzionirana za poletni čas. Cestnina za avtodom je 20 HRK.
V Puli smo se namestili v kampu Stoja. Zelo lep kamp, ki ima sistem parcel, te pa so razdeljene v 3 kategorije. Mi smo izbrali kar najdražjo.
Naslednji dan smo se peš odpravili v mesto (3 km). Samo mestno jedro je kar urejeno, sicer pa smo imeli občutek, da ljudje sploh ne skrbijo za svoje hiše/stavbe. Na kar precej hišah odpada omet.
Popoldne nas je prišla pogledat Alja (od babi Nine sestrična) s svojim vnukom Matejem in prijateljico Gorano. Malo smo se sprehodili po mestnem kopališču in kasneje odšli k njej.
Naslednji dan nas je Alja povabila na kosilo, ki je bilo zelo okusno. Po kosilu pa smo se odpravili domov. Pot nazaj pa je bila kar naporna, saj je naš Maks bil tako utrujen, da sploh ni mogel zaspati drugače kot pri mamici na zizi. Potovali smo kar 5 ur.
