Koristno smo združili s prijetnim in se odpravili v Graz v Ikeo po nakupih. Tokrat za našo hišo na kolesih. Pot je potekala brez težav. Mladi Denverček je drnjohal skoraj celo pot, starša pa sta končno uživala v prvi daljši vožnji z zverinico.
Dejansko je čisto drugače, ko kreneš na pot. Šele takrat se vidi, kako in kaj avtodom obratuje. Recimo, probleme smo imeli s toplo vodo, a je ata Matija na koncu težavo rešil. Naslednjič bomo že bolje vedeli, kam naj kaj odložimo, katere omarice naj bodo od Maksa itd.
Pred Ikeo smo se pripeljali popoldne, na hitro oblezli trgovino – Maksi je bil že precej zaspan in posledično sitkan – zelo ga je motil zvok posodja in smo ta oddelek skoraj pretekli. Je bilo pa že ful boljše kot zadnjič, ko smo bili tukaj. Zadnjič sploh ni mogel zaspat in smo ga morali imeti mnogo po rokah (dobro, da sta bili obe babici z nami). Ko smo z zaključili z nakupom, smo se odpravili še v Spar in na koncu na sprehod po naselju razstavljenih montažnih hiš (baje eno največjih v tem delu Evrope). Glede na to, da smo navdušenci nad montažkami, je bil ta sprehod superski. Žal je bilo vse že zaprto.
Ob 20h smo bili sparkirani na Ikea parkingu in tako zaključili dan – Maks je pojedel in zaspal, midva sva pa splezala v alkoven. Si človek ne bi mislil, kako je prostoren. Ker je Maks imel precej rahel spanec in je potreboval podajalca dude ob sebi, sta z očijem zamenjala mesti. Zjutraj je bil zraven nas še en slovenski AD 
Vstali smo pred osmo in nam nikakor ni bilo jasno, zakaj je že toliko ljudi sparkiranih – trgovina se še najmanj pol ure ne odpre. Aaaa, seveda – Balkaniada! Ej, nikol več nas ne spraviš sem v soboto! Never ever again!
Na poti domov pa smo se borili z vetrom: Emma je dirjala po tem delu Evrope in po poročilih smo izvedeli (šele doma), da je bilo 10 mrtvih. Ojej. Veter je bil pa res močan: pihal je direktno proti nam in nas zaviral: iz 100 na 70!
