Nekega popoldneva nas je prešinilo, da bi lahko za podaljšn vikend (8.-10. februar 08) odpeketali nekam na izlet. V naše misli se je takoj zažrla ideja, da bi uporabili novo prevozno sredstvo – avtodom! Za poleti smo ga imeli že rezerviranega, zato je ta ideja verjetno počivala na vrhu naših misli. Eto. Matija the oči je pograbil telefon in čez pol urce smo že imeli vse urejeno. Avtodom (Adria Van) nas je čakal v Trebnjem. Destinacija je bila hitro izbrana: Toskana. Sledilo je hitro pakiranje, predvsem bodyjev, slinčkov in igračk – v domeni mame Mete, oči Matija pa je ta čas popedenal GPS koordinate za PZAje v Italiji. S pomočjo strica Janeza (Metin brat) smo ob 18h zvečer prevzeli AD v Nemški vasi (pri Trebnjem). Dejansko smo imeli v mislih, da samo preložimo prtljago v AD in krenemo, ampak je prišlo do napake pri pakiranju: nismo imeli sabo posteljnine. Ura je bila že precej pozna, tamalček je začel sitnariti in da ne bi rinili z glavo v zid, smo odpeketali prespati v domačo votlino v NM. Zjutraj smo se popedenali in ob 8h odpeljali izpred bloka. Dejansko prej ni šlo – z dojenčkom se ti izjemno zmanjša potovalna hitrost. Maks je z mami sedel zadaj, oči pa je veselo premagoval kilometre in opravil pomemben klic: babica Nina bo za vikend prevzela skrb za zverinci Milenco in Lučko. Na poti so se spet pokazale za nepogrešljive Maksove ribice – poba se lahko z njimi neprestano zabava, zdaj so se pa še tresle! Uiiii. Nekje na poti, še v rodni Sloveniji, je mamo prešinilo, da s tem tempom ne bomo kam daleč prišli, še posebej, ker imamo samo 3 dni (2 potovalna in en uživanski dan). Z LPjem v rokah je sledila sprememba destinacije: gremo le do Verone, Toskano pustimo za drugič. Med vožnjo smo se kar precej ustavljali: na urco in pol – en odmor za hranjenje, en odmor za crkljanje, ko se je Maksi spotil v svojem sedežku itd. Potovali pa smo 100 km/h. Počasi. V Verono smo prispeli popoldne. Z GPS smo mimo grede našli PZA, se utaborili in odšli na sprehodek v večerno mesto zaljubljenih.
Kakorkoli že, ni poanta sedaj v potovanju, ampak o načinu potovanja. Avtodom se je totalno zažrl v mamo Meto in Maksa (predvidevamo, ker ni kaj dosti jokal). Oči Matija pa je pa itak že imel eno izkušnjo z AD in se ga ni dalo bolj zasvojit. Enivejs, v očeh mame Mete je vedno bolj odsevalo veselje in ljubezen do avtodomov. Tega se nikakor ni mogla otresti tudi potem, ko smo prišli domov. Hudiča. Ata Matija je že isti teden prečekiral vse slovenske oglase na netu in jih posredoval mami Meti. Meto je že skoraj razganjalo od navdušenja. Vsaka misel, ki ni bila posvečena sinetu, je našla svojo pot v AD nebesa.
