Naš Denver je potreboval servis po 150.000 prevoženih kilometrih. Zapeljali smo ga k našemu mehankarju Gregorju Parklju v Mirno Peč.
Pregledal je vse vitalne dele, naredil tudi tehnični pregled in nam na naše veselje povedal, da je prejšnji lastnik lepo pedenal našo hiško.
Zavarovali smo se pri Triglavu, ker so imeli akcijo, da lahko skopiraš bonus iz osebnega avtomobila. Na tak način smo privarčevali 250€. Jeee.
10.5.2008
V petek smo razmišljali ali čmo odpeketati z AD kam. Šele zvečer smo bili gotovi, da nekam gremo. Bilo je prepozno, da bi se odpravili že takrat. Odločili smo se, da gremo zelo blizu samo na izlet, in sicer na Kolpo. Pot nas je vodila preko Metlike, Gribelj, Adlešičev, Vinice, Starega trga ob Kolpi do Prelesja. V Prelesju smo se ustavili ob kampu, kjer smo pojedli kosilo in sprehodili najmlajšega, da je oddremal svojo enoto.
Najlepši del doline Kolpe (od Prelesja do Vasi) pa smo pustili za drugič.
Mama Denver se je preizkusila v vožnji in se odlično odrezala, saj je dobila najslabši možni del poti (zelo vijugast in razgiban makadam).
Dan smo zaključili na Gornji Paki 4, kjer smo pomalicali.
Pula, 11.-13.4.2008
Odločili smo se, da bomo skočili malo na morje. Po prebiranju foruma se je ata Denver odločil, da jo pihnemo do Pule. Pot na jug je potekala kar gladko, preko Ljubljane do Kopra, prek Šmarij v hrvaško Istro. Istrski Y je prav v redu cesta, sicer verjetno poddimenzionirana za poletni čas. Cestnina za avtodom je 20 HRK.
V Puli smo se namestili v kampu Stoja. Zelo lep kamp, ki ima sistem parcel, te pa so razdeljene v 3 kategorije. Mi smo izbrali kar najdražjo.
Naslednji dan smo se peš odpravili v mesto (3 km). Samo mestno jedro je kar urejeno, sicer pa smo imeli občutek, da ljudje sploh ne skrbijo za svoje hiše/stavbe. Na kar precej hišah odpada omet.
Popoldne nas je prišla pogledat Alja (od babi Nine sestrična) s svojim vnukom Matejem in prijateljico Gorano. Malo smo se sprehodili po mestnem kopališču in kasneje odšli k njej.
Naslednji dan nas je Alja povabila na kosilo, ki je bilo zelo okusno. Po kosilu pa smo se odpravili domov. Pot nazaj pa je bila kar naporna, saj je naš Maks bil tako utrujen, da sploh ni mogel zaspati drugače kot pri mamici na zizi. Potovali smo kar 5 ur.
Evo ti ga na! Naš prijatu Tomaž (k lota že skoraj od rojstva) je updejtov Denverčka. Smo ga klicali, da če ima mogoče kakšen avto radio s CDji (Denverček ima samo kasetnik), pa nas je vprašal, če hočemo, da bi nam iPod delal v AD. Ja, itak! Cik cak in kabel je bil narejen. Konec dni, ko bomo trajbal polne skladovnice CDjev. Končno! Tudi v avtu nam bo to porihtal, ampak tam so vsaj mp3ji.
Koristno smo združili s prijetnim in se odpravili v Graz v Ikeo po nakupih. Tokrat za našo hišo na kolesih. Pot je potekala brez težav. Mladi Denverček je drnjohal skoraj celo pot, starša pa sta končno uživala v prvi daljši vožnji z zverinico.
Dejansko je čisto drugače, ko kreneš na pot. Šele takrat se vidi, kako in kaj avtodom obratuje. Recimo, probleme smo imeli s toplo vodo, a je ata Matija na koncu težavo rešil. Naslednjič bomo že bolje vedeli, kam naj kaj odložimo, katere omarice naj bodo od Maksa itd.
Pred Ikeo smo se pripeljali popoldne, na hitro oblezli trgovino – Maksi je bil že precej zaspan in posledično sitkan – zelo ga je motil zvok posodja in smo ta oddelek skoraj pretekli. Je bilo pa že ful boljše kot zadnjič, ko smo bili tukaj. Zadnjič sploh ni mogel zaspat in smo ga morali imeti mnogo po rokah (dobro, da sta bili obe babici z nami). Ko smo z zaključili z nakupom, smo se odpravili še v Spar in na koncu na sprehod po naselju razstavljenih montažnih hiš (baje eno največjih v tem delu Evrope). Glede na to, da smo navdušenci nad montažkami, je bil ta sprehod superski. Žal je bilo vse že zaprto.
Ob 20h smo bili sparkirani na Ikea parkingu in tako zaključili dan – Maks je pojedel in zaspal, midva sva pa splezala v alkoven. Si človek ne bi mislil, kako je prostoren. Ker je Maks imel precej rahel spanec in je potreboval podajalca dude ob sebi, sta z očijem zamenjala mesti. Zjutraj je bil zraven nas še en slovenski AD 
Vstali smo pred osmo in nam nikakor ni bilo jasno, zakaj je že toliko ljudi sparkiranih – trgovina se še najmanj pol ure ne odpre. Aaaa, seveda – Balkaniada! Ej, nikol več nas ne spraviš sem v soboto! Never ever again!
Na poti domov pa smo se borili z vetrom: Emma je dirjala po tem delu Evrope in po poročilih smo izvedeli (šele doma), da je bilo 10 mrtvih. Ojej. Veter je bil pa res močan: pihal je direktno proti nam in nas zaviral: iz 100 na 70!
Denver je, ko smo ga posvojili, bil ravno na pragu prvega najstniškega leta.
Pogon mu daje Fiatov Ducato s prostornino 1.9 TD, konjskih moči ima 82, kar pomeni, da se v kakšen večji klanec malce zasopiha, saj je le malo bolj debelušen. Ampak nič ne de, saj smo vendar z njim vedno na lepšem in se nam nikamor ne mudi. Vitalne organe so mu poštimali pri Caravans International, i.e. italijansko podjetje, ki spada pod okrilje skupine Trigano.
Njegove mere so – dolžina: 5,95 m, višina: 3,00 m, širina: 2,20 m
Treba bo obiskati še katero od AD trgovin:
Seveda je Matija hitro javil na forum, da smo postali del druščine. Že med pisanjem posta me je spraševal, kakšno ime bi dali AD. Že s prvim predlogom je zadel z glavico na žebljico! DENVER. Kot Denver, the last dinosaur (Denver the last dinosaur, he’s my friend and a whole lot more – full intro). Glede na to, da je naša mrcina stara 11 let, je ime več kot primerno. No, in s tem trenutkom smo postali Denverčki.
Denver crew:
Naša nova himna (mp3):
Denver, the last dinosaur
He’s my friend and a whole lot more
Denver, the last dinosaur
Shows me a world I never saw before
Everywhere we go we don’t really care
If people stop and stare at our pal dino.
Creating history thru the rock n’ roll spotlight
We’ve got a friend who helps us, we can do alright
That’s Denver, the last dinosaur
He’s my friend and a whole lot more
Denver, the last dinosaur
Shows me a world I never saw before.
Gledanje oglasov je bilo vedno bolj nadušujoče in po družinskem meetingu smo se odločili, da smo dejansko ZA nakup avtodoma. Prišlo pa je do pomembnega preobrata. Vani nas niso več zanimali. Začeli smo z ogledovanjem oglasov AD, krajših kot 6 m z alkovnom. V ožji izbor so se prebili štirje. Ati Matija je informativno poklical lastnike in odločili smo se za ogled dveh. Enega za sigurno, za drugega naj bi se odločili naknadno. Ampak pozor, vse to se je dogajalo v tednu po Veroni. V petek popoldne smo se odpravili v Šmartno pri Litiji na ogled Da Ma avtodoma (Darja Marino). Takoj, ko smo vstopili v bivalni del, nam je bilo vse jasno. To je to. As good as it gets. Sledil je še dogovor o plačilu in prevzemu. V torek je bil AD v Novem mestu. Končno. Uresničila se nam je neskončna želja! O tem sva dejansko razmišljala že par let nazaj, konkretneje spet med nosečnostjo. Sva pač prišla do zaključka, da z malim otrokom tak način potovanja ni ravno izvedljiv in sva nakup prestavila za cca. 5 let. Potem se je zgodila Verona. In eto. Ljubezen je spet privrela na plan. Za poleti smo imeli že rezerviran AD za 15 dni – seveda smo takoj odpovedali
Nekega popoldneva nas je prešinilo, da bi lahko za podaljšn vikend (8.-10. februar 08) odpeketali nekam na izlet. V naše misli se je takoj zažrla ideja, da bi uporabili novo prevozno sredstvo – avtodom! Za poleti smo ga imeli že rezerviranega, zato je ta ideja verjetno počivala na vrhu naših misli. Eto. Matija the oči je pograbil telefon in čez pol urce smo že imeli vse urejeno. Avtodom (Adria Van) nas je čakal v Trebnjem. Destinacija je bila hitro izbrana: Toskana. Sledilo je hitro pakiranje, predvsem bodyjev, slinčkov in igračk – v domeni mame Mete, oči Matija pa je ta čas popedenal GPS koordinate za PZAje v Italiji. S pomočjo strica Janeza (Metin brat) smo ob 18h zvečer prevzeli AD v Nemški vasi (pri Trebnjem). Dejansko smo imeli v mislih, da samo preložimo prtljago v AD in krenemo, ampak je prišlo do napake pri pakiranju: nismo imeli sabo posteljnine. Ura je bila že precej pozna, tamalček je začel sitnariti in da ne bi rinili z glavo v zid, smo odpeketali prespati v domačo votlino v NM. Zjutraj smo se popedenali in ob 8h odpeljali izpred bloka. Dejansko prej ni šlo – z dojenčkom se ti izjemno zmanjša potovalna hitrost. Maks je z mami sedel zadaj, oči pa je veselo premagoval kilometre in opravil pomemben klic: babica Nina bo za vikend prevzela skrb za zverinci Milenco in Lučko. Na poti so se spet pokazale za nepogrešljive Maksove ribice – poba se lahko z njimi neprestano zabava, zdaj so se pa še tresle! Uiiii. Nekje na poti, še v rodni Sloveniji, je mamo prešinilo, da s tem tempom ne bomo kam daleč prišli, še posebej, ker imamo samo 3 dni (2 potovalna in en uživanski dan). Z LPjem v rokah je sledila sprememba destinacije: gremo le do Verone, Toskano pustimo za drugič. Med vožnjo smo se kar precej ustavljali: na urco in pol – en odmor za hranjenje, en odmor za crkljanje, ko se je Maksi spotil v svojem sedežku itd. Potovali pa smo 100 km/h. Počasi. V Verono smo prispeli popoldne. Z GPS smo mimo grede našli PZA, se utaborili in odšli na sprehodek v večerno mesto zaljubljenih.
Kakorkoli že, ni poanta sedaj v potovanju, ampak o načinu potovanja. Avtodom se je totalno zažrl v mamo Meto in Maksa (predvidevamo, ker ni kaj dosti jokal). Oči Matija pa je pa itak že imel eno izkušnjo z AD in se ga ni dalo bolj zasvojit. Enivejs, v očeh mame Mete je vedno bolj odsevalo veselje in ljubezen do avtodomov. Tega se nikakor ni mogla otresti tudi potem, ko smo prišli domov. Hudiča. Ata Matija je že isti teden prečekiral vse slovenske oglase na netu in jih posredoval mami Meti. Meto je že skoraj razganjalo od navdušenja. Vsaka misel, ki ni bila posvečena sinetu, je našla svojo pot v AD nebesa.
